Ko smo pred Sestintridesetimi leti zaceli izdajati knjizevnost evropskega vzhoda, torej slovenske, hrvaSke, srbske, albanske, bolgarske, romunske, madzarske, ceSke, slovaSke, poljske in druge, smo zaceli dajati obraz Stevilnim literaturam te regije, in to v casu, ko je Se obstajala Sovjetska zveza, ko Jugoslavije Se ni razkosala drzavljanska vojna, Evropska unija pa je Se bila mirovni projekt. Takrat smo se naucili prepuScati upanju in v mislih smo imeli slutnjo mnogoglasnega sveta, o katerem so nam v svojih knjigah, verzih, zgodbah in sanjah pripovedovali avtorji in njihovi prevajalci v nemSki jezik. Casi minevajo in prihajajo novi. Doziveli sem dovolj vzponov in padcev. V svojem 44. letu kot zaloznik predajam vajeti v mlajSe roke. Sprostil bom kocijazevo klop. Gledal bom za dirjajocimi konji. Kocijazinja ima vajeti trdno v rokah. Ve, kako jih drzati. Pripoved se nadaljuje. Kocijazinja bo pripeljala, kar je vredno branja. Cas mineva in ura se ne ustavi. Stopili smo na novo ozemlje, dovoljkrat smo zgreSil. A brez Stevilnih kompanjonk in compañerosov v ozadju, ki so bili tu - zasebno in v funkciji -, kadar je priSla huda ura, brez Stevilnih besednih potepuhov, ki so zaupali oddaljenemu, drugacnemu in novemu, ki so pomagali in dajali in vrgli reSilno vrv in vedno znova potegnili voz iz jarka, bi pogosto obticali. Vsi ti in seveda bralke in bralci, so z nami delili domiSljijo in nam zaupali. Saj: vsi smo si upali upati in upamo dalje!
